Kaj dogaja?

Saša je obiskala sveto kolesarsko goro - MONTE ZONCOLAN

Človeško telo v splošnem ni anatomsko in fiziološko narejeno, da se žene preko vseh meja, pa vendar ga je treba kdaj pa kdaj »sterati« kot avto po avtocesti, da se malo »prepuca«, tako telo kot psiha.

 

Že nekaj časa sem imela v mislih nekaj (vsaj zame) ekstremnega, močnega. Seveda za odkolesarit. Dolžinske fjake mi niso ravno pri srcu, lepi razgledi z vrhov, kamor pelje asfaltirana cesta in po njej lahko prideš s kolesom seveda…no, to je pa že druga zgodba. Tale vzpon sem hotela oddelati med dopustom v Bovcu, vendar zaradi zahtevnosti in tekme na Mangart, deloma pa tudi vremenskih pogojev, se takrat potem zanj nisem odločila. Ker pa sem imela prosti ponedeljek, sem si rekla, september je, ni peklensko več vroče, pa konec koncev…po avtocesti si s Fernetičev prek Udin si v Tolmezzu v dobri uri in pol (odvisno od teže noge na stopalki).
Ves čas vožnje sta se v meni menjavala veselje in srh. Ali bom zmogla, glede na operiran križ? No, saj….če ne pa spet operacijska miza :D .

 

Za svoj start sem izbrala kraj Sutrio, kjer je sicer zelo znano smučišče. Iz Sutria prek Tolmezza do Ovara je ravno prav kilometrine, da se dobro ogreješ pred ciljnim šprintom. Iz Sutria sem peljala proti vasi Priola, od koder se vzpenja prvotna cesta na Zoncolan, sedaj pa je povezana s cesto, ki pelje iz Sutria. In nič manj ne popušča. Iz Priole nato po desnem bregu struge (ne po glavni cesti) proti Tolmezzu, ki se ga v bistvu ogneš, kar je dobro. En del stare ceste je bil zaprt, zato sem pač morala po magistralki, kar ni bilo ravno prijetno, je pa odstavni pas širok nekje 1 meter, tako da ni bilo problema, niti živčnih šoferjev, ki bi sedeli na hupah. Temu odseku sem sledila do kraja Villa Santina, kjer v rondoju že vidiš tablo za Ovaro. Cesta se začne počasi, ampak res blago vzpenjati do Ovara. Tu sem v kafiču spila en latte macchiato in Coca Colo in se pognala v klanec.
Odločila sem se za zahodni pristop iz Ovara (pač, če je že treba umret, naj bo vsaj častno! ). To je zelo zahteven pristop in eden najtežjih v Evropi, ponavadi ga primerjajo z Alto de El Angliru. Vzpon začne v Ovaru in je dolg 10,1 km, s povprečnim naklonom 11,9%, višinsko razliko 1210m in največjim naklonom 22%.


V bistvu se pravi »vzpon«, tisti znani peklenski del, začne v vasi Liiaris, talna označba je tako velika, da je tudi mama z najvišjo dioptrijo ne bi falila. Če odštejem začetni ogrevalni del iz Ovara do Liiarisa, je »neto« vzpon dolg 8,5 km, šteto od začetka klanca pri zadnji hiši pa do vrha Zoncolana. Sicer začetek »Dantejevega pekla« ni več okrancljan, vsaj danes ni bil, ker so trakce ponucali za poroko ravno na današnji dan. Na eni izmed hiš v vasi je izobešen plakat, kjer piše: »Opustite vse upe, tisti ki vstopate«. Kot v Dantejevem »peklu«. Tudi jaz sem se preventivno prekrižala pred vstopom v neznano.


Cesta se postavi precej pokonci in strmina te popelje v gozd in doseže 900m v naslednjih 6 km, kar pomeni povprečni naklon 15%! Cesta se vije samo gor in gor in ne dovoli počivanja. Tu in tam malo«uleže«, npr. z 20% na 12-14%, takrat se ti zazdi, da voziš po ravnem. To je test psihe in vzdržljivosti. Proti koncu vzpona so 3 tuneli, ki so osvetljeni, v njih je prav prijetno hladno….in mokro. Med prvim in drugim tunelom se še vidi bleda sled napisa na cesti »ŠPILAK«. Od vseh znanih kolesarjev ni bilo edino glavnega: Pantanija. Tabla je čudežno izginila, kot izginjajo žigi z naših vrhov…najbrž jo je kdo za spomin snel in odpeljal domov. Ko prideš iz zadnjega tunela te čaka še par 14% ovinkov in Dantejev pekel je dosežen ;) Spustila sem se do gostilne (bolj barčka) in dobila božansko polento, patetine in gobe na žaru, pa še kafe so mi častili! Spustila sem se v Sutrio, ki je tudi spoštovanja vreden vzpon! Cela trasa je tako dolga dobrih 56km.

Več pa v fotošutingu.

 

Gallery

Eventi




naši dresi